Tinkture in terjaki – kompleksni eliksirji so močni alkoholni koncentrirani izvlečki iz drog z vonjem, barvo in okusom po drogah, iz katerih so pripravljeni. Glede na vrsto rastline in namen ekstrahiranja se uporabljajo različne koncentracije etanola ter temu primerno suhe ali sveže rastline. Tinkture (in terjaki) so po delovanju mnogo močnejši in po sestavi drugačni od čajev in teh dveh pripravkov ne moremo neposredno primerjati med seboj. Z razredčenim alkoholom (npr. 70% alkohola in 30% vode) izoliramo iz zeliščne droge praktično vse njene sestavine, v čaju pa le tiste, ki so topne v vodi.
Zato jih porabljamo v manjših količinah, po kapljicah. Dodamo jih v čaj ali pa jih jemljemo samostojno razredčene v pol kozarca mlačne vode.
Za tinkture (in terjake) je zelo pomemben napotek, da se držimo predpisanih navodil uporabe. Predpisanih količin v želji po hitrejšem rezultatu na lastno pest NE prekoračujemo, saj s tem dosežemo ravno nasproten učinek.
Tinktura: pojem se uporablja za etanolni izvleček običajno iz ene (ali največ parih) rastlinskih drog.
Terjak: je pojem, ki se danes uporablja za »kompleksne« izvlečke iz večjega števila rastlinskih drog oz. tudi za »tinkture v tinkturah«. Beseda terjak (theriac, theriaca) izvira iz grškega izraza θηριακή ( thēriakē ) še iz časa 1. stol. in je prvotno pomenil nekakšen »medicinski zvarek«, ki je ščitil proti vsem možnim strupom.
Po legendi se zgodovina terjaka začne s kraljem Mithridates VI Pontus, z njegovimi številnimi poskusi na zapornikih, ki so ga na koncu pripeljali do tega, da je vse učinkovite protistrupe združil v eno samo tinkturo – theriaca mithridatium – menda tako učinkovito, da ob zasedbi Rimljanov zaradi svoje imunosti ni mogel poseči po strupu, temveč se je moral poslužiti meča.
Andromaha (zdravnik Cesarja Nerona) je mithridatium izpopolnil (menda po starodavnem egipčanskem kyphi receptu, uporabljenem za zdravilo) s čimer se je skupno število sestavin povzpelo na 64. Pravzaprav je vsaka starodavna kultura imela svoj »Theriace« (število sestavin je variiralo od 64 pa vse do 98), prav tako je tudi vsak znani zdravnik tistega časa sestavil terjak za svojega vladarja kot zdravilo proti vsem tegobam, ohranjajoč telo zdravo in vitalno. Grški zdravnik Galen je eno celotno knjigo posvetil terjaku (Theriaké) in eden od njegovih pacientov, rimski cesar Mark Avrelij, ga je redno dnevno jemal.
Za zbiranje in fermentacijo vseh zelišč in drugih sestavin so bili potrebni meseci, za zorenje pa tudi leta, in posledično temu je bila proizvodnja pravega »theriaca« draga in na voljo le bogatim. Znan terjak – Theriaca andromachi Senioris (Beneška Melasa – Venice Treacle ) vsebuje 64 sestavin in farmacevti so ga prodajali še vse do leta 1884.
Danes ni potrebe, da bi se ščitili pred namensko zastrupitvijo kot v času antike, vendar pa glede na obstoj »strupov okoli nas« in s tem posledično tudi v nas, ni nič manjša potreba po »kompleksnem rastlinskem zvarku«, ki telo ščiti pred raznimi toksini, pripomore k večji imunosti, ohranja telo vitalno ali pa pripomore k hitrejšemu okrevanju. Najbrž je tudi tu nastopil čas, da se ozremo v preteklost in uporabimo znanje, ki je utonilo v pozabo ter ga prilagodimo času in potrebam današnjega človeka.