Kratek oris kemične zgradbe rastlinskih učinkovin in njihovega delovanja je namenjen boljšemu razumevanju posameznih zdravilnih rastlin, pomaga pa nam tudi razumeti, zakaj včasih eno in isto rastlino uporabljamo pri različnih obolenjih. Do danes je podrobneje raziskanih največ petina zdravilnih rastlin in glede na to lahko pripravke iz rastlinskih drog ločimo v droge z znanimi učinkovinami in droge s še neraziskanimi učinkovinami.
Pomembno je poudariti, da pojem zeliščna droga v fitoterapiji in farmaciji ne pomeni, da gre za opojno sredstvo, pač pa se ta pomen nanaša na posušene dele rastlin (cvet, lat. flos; list, lat. folium; nadzemni del rastline, lat. herba; lubje, skorja, lat. cortex; korenina, lat. radix, plod, lat. fructus ), ki se nato uporabijo v fitoterapiji.
Glavne, danes nam poznane skupine učinkovin so: flavonoidi, saponini, kumarini, atrakinonski in srčni glikozidi, grenčine, čreslovine, pekoče snovi, eterična olja, vitamini, ogljikovi hidrati in maščobe.
[image src=”http://www.salvix.si/wp-content/uploads/2013/10/medicinal-herbs-fitoterapija.jpg” size=”two_third”]
FLAVONOIDI so pri vseh rastlinah najbolj razširjen sekundarni produkt presnove in so nehlapljive, trdne, ponavadi v vodi in alkoholu topne spojine. V to skupino prištevamo halkone, flavanone, flavone, flavonone, izoflavone, antocianidine, leukoantocianide in procianide.
Tako kot je različna njihova kemijska struktura, tako se tudi razlikujejo po učinkovanju v telesu. Nekateri razširjajo srčne koronarne žile in izboljšujejo delovanje srca (glog, arnika..), ščitijo jetra in vplivajo na nastanek žolča (smilj, badelj, repinec…), pospešujejo znojenje, povečajo količino seča, blažijo krče… Pomembno je tudi njihovo protivnetno delovanje, saj nekateri flavonoidi (npr.antociani) prodirajo v bakterije in s tem preprečujejo njihovo rast in razmnoževanje. Flavonoidi so koristni tudi pri krčnih žilah, saj zmanjšujejo možnost krvavitev iz kapilar ter izboljšujejo stanje ožilja (npr. pri sladkornih in hipertenzivnih bolnikih).
SAPONINI so posebna vrsta glikozidov, ki se v vodi koloidno topijo in se pri stresanju penijo kot milo – od tod tudi njihovo ime. Delovanje saponinov je večstransko. Olajšujejo izkašljevanje, pospešujejo izločanje seča, preprečujejo zbiranje vode v telesu in delujejo na venozno ožilje. Saponini npr. sladkega korena delujejo proti vnetjem (antiflogistično) podobno kot kortikoidi ter učinkujejo pri virusnih obolenjih, posebno pri kroničnem hepatitisu. Že dolgo pa je znano tudi njihovo antibiotično, antimikotično in antivirusno delovanje, predvsem triterpenskih saponinov iz milnice, lučnika, pijavčnice pa tudi kurje češnjice.
KUMARINI – znanih je okrog 100 kumarinskih spojin. Nekateri delujejo antiflogistično (proti vnetjem), drugi preprečujejo edeme, pospešujejo cirkulacijo krvi, imajo spazmolitično delovanje, delujejo centralno pomirjujoče in baktericidno. V visokih koncentracijah pa škodijo jetrom in srcu in delujejo narkotično.
SLUZI so rastlinski polisaharidi, sestavljeni iz različnih sladkorjev, topnih v mrzli ali topli vodi. Sluzi delujejo protivnetno ter jih uporabljamo zunanje pri furunklih, ognojkih, vnetjih žlez, vnetjih ustne votline in žrela ter pri kožnih problemih. Notranje pa jih uporabljamo za zaščito sluznic dihal ob kašlju, pri vnetjih prebavil, proti driskam in kot odvajalno sredstvo.
ČRESLOVINE so polifenolne spojine, ki so v rastlinah vezane na beljakovine. Največji učinek imajo na kožo in sluznice. Kolagenska vlakna kože in sluznic vežejo čreslovino v svojo strukturo in s tem povečajo svojo odpornost. Nižje koncentrirane raztopine čreslovin uporabljamo kot adstringense, višje koncentracije pa lahko kožo poškodujejo in jo pravzaprav strojijo. Tako ni primerna raba pri večjih odprtih poškodbah kože in večjih opeklinah, tudi zaradi možne poškodbe jeter. Čreslovine delujejo proti velikemu številu bakterij, nekatere preprečujejo rast tumornih celic in virusov. Tako čreslovine lahko uporabljamo npr. pri zdravljenju želodčnega in črevesnega katarja, pri vnetjih v ustni votlini in žrelu, hemoroidalnih vozličih, srbenju kože, pri vnetjih spolnih organov in anusa. Notranja uporaba čreslovin v dovoljenih količinah je neškodljiva, ker jih zdrava črevesna sluznica skoraj ne prepušča.
ETERIČNA OLJA so večinoma zmesi raznih spojin alifatske in ciklične oblike in nastajajo v rastlinah kot končni produkt presnove. So hlapljive, dišeče snovi, ki jih najdemo pri številnih rastlinah v cvetnih listih, plodovih, semenih ali koreninah, so topne v alkoholu in netopne v vodi. Pred uporabo je potrebno vedeti izvor oziroma kemotip eteričnega olja ali rastlinske droge. Različna eterična olja imajo zelo različne učinke. Pa tudi eterična olja pridobljena iz iste botanične vrste imajo lahko različne kemijske sestave (kemotip), odvisno od podnebja, rasti, mikroklime in manjših genetskih modifikacij. Tako ima rožmarin tri različne kemotipe z različnim delovanjem, od katerih je kemotip kamfor škodljiv za jetra, kemotip verbenon jih zdravi, kemotip cineol pa je učinkovit pri spodbujanju periferne cirkulacije. Pod imenom eukaliptusa se skriva sedem (morda tudi več) različnih olj, timijan pa ima kar devet kemotipov z različnim farmakološkim delovanjem. Torej vedno je pred uporabo potrebno poznati kemotip rastline, ki jo želimo uporabit.
Eterična olja delujejo antiseptično, ker motijo celično presnovo bakterij in kvarijo citoplazmatsko membrano (npr. eterična olja sivke, rožmarina, evkaliptusa); delujejo kot rubefaciensi, ker iz tkiv sproščajo histamin, kinine in prostaglandine (npr. eterična olja poprove mete – mentol, kafre, arnike, rožmarina, timijana); delujejo antiflogistično (npr. azulen in bisabolol v cvetovih kamilice); imajo pomirjevalni in uspavalni učinek (npr. eterična olja melise, angelike, timijana, baldrijana, sivke, dobre misli); učinkujejo tudi stimulativno (npr. eterična olja poprove mete, rožmarina); delujejo proti napenjanju in karminativno (npr. eterična olja kumine, janeža, koriandra); antitusično delujejo s pomirjanjem krčev bronhiol (npr. eterično olje timijana, koprca); kot ekspektoransi delujejo z draženjem sluznice, da migetalke hitreje utripajo in se izloča več sluzi (npr. eterična olja borovca, jelke, evkaliptusa); z izboljševanjem prekrvavitve ledvic in draženjem epitela pospešujejo izločanje seča (npr. eterična olja brina, peteršilja).
FITONCIDI so različne kemične spojine (npr. naftokinoni, saponinski alkaloidi, eterična olja z žveplom, kisline lišajev), ki že v majhnih količinah zavirajo razvoj ali celo ubijajo viruse, bakterije, glive ali enoceličarje. Mnogi vsebujejo hlapno frakcijo, ki učinkujejo že s svojimi hlapi brez neposrednega stika med mikroorganizmom in fitoncidom. Nekatere rastline s takšnimi snovmi lahko uporabljamo kot pomožno sredstvo ob infekcijah ali za preprečevanje infekcij.
VITAMINI so kemično zelo različne organske spojine, ki jih organizem potrebuje za številne življenjske naloge in so življenjskega pomena za živa bitja. Potrebni so za normalen metabolizem celic, sodelujejo pri številnih kemičnih procesih v telesu. Različni vitamini so sestavni del različnih prehrambnih rastlin ter številnih zdravilnih zelišč.